»Vseskozi sem imela občutek, da sem sama na svetu in edina, ki se ji to dogaja.«

»Svet odraslih je bil svet, poln pravil, ki niso imela nobenega smisla.«

»vedno se ji je zdelo, da sta oni dve proti svetu.«

»Zdaj imamo analizo DNK in poskušamo premikati meje. To je precej podobno raziskovanju vesolja. Glive so kot temna snov.«

»V gravitiranju proti nečemu tako očitnemu kot je množica ljudi, vendar z navidezno višjim ciljem umetniškega raziskovanja, občutim neko temeljno zadovoljstvo.«

»Tako da seveda mi vedno priporočamo, da otroci svet raziskujejo v živo, kar pomeni, da jim je od majhnega naprej omogočeno in da starši spodbujajo igro na prostem.«

»Zanimiva je možnost, da lahko vedno vzpostavim kontakt z zamišljenim svetom.«

»Naš trenutni svet jih nima.«

»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«